Avtorica slikarska dela obarva z izrazito introspektivno noto. Patino, ki zaznamuje oboje – sam material in čustveni naboj, ki ga ta nosi, predrugači in ji doda pridih sedanjosti, ki z vsakim trenutkom tudi sama postane preteklost.
Gorišek se je sprva v svojem umetniškem raziskovanju posvetila patini starega papirja, ki ga je oblikovala v kolaže manjših in večjih formatov. Minevanje časa, vidno v različnih tonih rumenila, beline, bež barve in peščenih odtenkov, predstavlja subtilen način beleženja preteklosti, ki je zaznamovalo material sám. Zgodovino papirja avtorica ne le reinterpretira, pač pa preoblikuje v lastno umetniško izkušnjo, v kateri madeži časa postanejo del njene pripovedi. Dela gradi z igro svetlobe, kompozicijo in večslojnostjo, skozi sledi madežev pa se že zarisujejo abstraktne pokrajine.
Drugi segment umetničinega opusa predstavljajo v okvir ujete geometrijske oblike, s katerimi je preizkušala, kako mrežasta zamejitev prostora vpliva na barvo in njene poteze. S svojim pristopom je enodimenzionalno površino platna razširila na prostor za njo, kjer črta ni več gospodar, pač pa primat povzame hitra, skorajda naključna ekspresivna poteza debelo nanešenih barvnih odtenkov, ki kršijo zakonitosti strogo vzpostavljenega reda in enoličnosti dodajajo teksturo ter ponujajo vpogled v kaotičen svet podzavesti. Ritem je zgolj na videz v ospredju; iz ozadja bolj in bolj stopajo v ospredje hitri, skorajda naključni barvni impulzi, ki se razširjajo po sicer navidezno urejeni pokrajini. Krogi, ki kot mreža jasno opredeljujejo platno, so le na videz neosebni. Zapolnjujejo jih namreč teksturno poudarjeni nanosi barve hitrih potez, s čimer mreža krogov deluje kot okno v sicer barvit in neukrotljiv svet, ki bi ga lahko razumeli tudi kot avtoričino zavest, vse bolj se zlivajočo na platno. V kasnejših delih začrtane meje bledijo, v ospredje pa stopa barva, oblikujoč abstraktne pokrajine, ki skozi čas pridobivajo vse jasnejšo obliko.
Abstraktne forme, ki so se še pred kratkim poigravale za geometrijsko mrežo, postopoma prehajajo v formo človeške figure. V najnovejših delih avtorica izhaja iz fotografij družinskega arhiva, ki jih je posnel in razvil njen oče, Marko Gorišek. Perspektiva se zamenja, tokrat avtorica opazuje samo sebe in svojo otroško podobo iz fotografij prenese na platno, njeno okolje pa dopolni z živimi barvami. Prek slikarskih avtoportretov Gorišek pogled usmerja vase in z osredotočanjem na lastno podobo nostalgične trenutke svojega mlajšega jaza skozi barve, ki so zaznamovale njeno delo v zadnjih letih, aktualizira in umetniško reinterpretira.
Prehod od abstraktnega k figurativnemu je hkrati refleksija minevanja časa in dogodkov, ki so jo v življenju definirali in oblikovali. Patina materialov, ki jih je uporabljala v svojih zgodnjih kolažnih delih, se umakne globljemu raziskovanju patine lastnega življenja. Gorišek reflektira svoje otroštvo, spomine prepoji z izkušnjami sedanjosti ter med obdobji svojega življenja ustvarja intimni dialog.
Na razstavi nas umetnica vabi, da spremljamo njeno likovno odkrivanje zunanjega sveta, ki ga vse jasneje napolnjuje – in na koncu tudi prevzame – notranje doživetje. Ključni elementi del so teksture in odtenki materialov, ki gledalcu nudijo vpogled v preplet časa, spominov in individualne interpretacije preteklosti.
Evo Gorišek (1986) je že od nekdaj pritegnilo raziskovanje povezanosti med umetnostjo in njenim poučevanjem. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je zaključila študij likovne pedagogike, kjer je pridobila naziv profesorice likovne umetnosti, predhodno pa je obiskovala Umetniško gimnazijo v Ljubljani. Njena dela so bila predstavljena na številnih razstavah, tako skupinskih kot samostojnih, pri čemer gre izpostaviti predvsem mednarodni slikarski ex-tempore v Piranu, na katerem je s svojimi deli pritegnila tako pozornost strokovne kot splošne javnosti. Na samostojni razstavi z naslovom Arhiviranje svetlobe v Galeriji PEF v Ljubljani je umetnica subtilno prepletala preteklost in sedanjost ter raziskovala minljivost časa, kar je postalo osrednja tema njenega ustvarjanja. Poleg umetniške kariere se posveča tudi pedagoškemu delu in mlade ustvarjalce navdušuje za umetnost ter jih vodi k razvijanju lastnega umetniškega izraza. Za uspehe na področju mentorstva osnovnošolcev je prejela številna priznanja, med drugim s strani Narodne galerije in JSKD, kar dodatno potrjuje njeno predanost likovni umetnosti in izobraževanju.
Foto: Maša Pirc
