Polževi razmisleki - Antologija sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtoric in avtorjev

sreda, 1. 03. 2023
Layerjeva hiša
Na Prešernov dan predstavljamo novo izdajo Layerjeve založbe in se pogovarjamo z avtorji kratke proze

O čem razmišljajo polži?

Ko sva se s Hano Bujanović Kokot prvič pogovarjali, da bi se podali v projekt, v katerega sta se pred manj kot letom dni podala moja pisateljska in študijska kolega Vid Karlovšek in Lenart Sušnik – izdajo antologije (onadva sta sicer urejala pesniško, midve s Hano pa prozno), sem bila v dvomih, da ne bova uspeli zbrati dovolj avtorjev in avtoric oziroma dovolj zgodb, ki bi bile primerne za objavo v antologiji.

Med pišočo generacijo mladih je namreč še vedno najbolj priljubljena zvrst poezija. Mladi pesniki in pesnice jo imajo možnost tudi predstaviti javnosti na dogodkih, ki so pretežno ali izključno namenjeni poeziji, na primer na Mladih rimah ter na Dnevih poezije in vina. Obstajajo tudi številni natečaji in nagrade za najboljšo pesem, kot so Pesniška olimpijada, Pesniški turnir, Župančičeva frulica, mala Veronikina nagrada …

Kratka pripoved je večinoma potisnjena v ozadje, čeprav ji prostor na slovenski literarni sceni nudijo revija Sodobnost, ki vsako leto razpiše natečaj za najboljšo kratko zgodbo, ter spletni portal AirBeletrina in Radio Ars, ki ravno tako vsako leto razpišeta natečaj za najboljšo kratko zgodbo.

V antologiji se avtorji in avtorice s svojimi zgodbami predstavljamo v naslednjem vrstnem redu: Nina Kremžar, Aljoša Toplak, Tinkara Uršič Fratina, Mojca Petaros, Lara Gobec, Jona Levar, Selma Skenderović, Rok Gominšek, Katarina Gomboc Čeh, Ana Lorger, Alex Kama Devetak, Hana Bujanović Kokot, Katarina Kolar in Tanja Špes. Večina avtoric in avtorjev je svoja dela že objavljala v literarnih revijah in na spletnih platformah, nekaj jih je svoja dela objavilo v samostojni zbirki (pesniški oziroma kratkoprozni).

Teme, s katerimi se ukvarjamo v zgodbah, so raznolike. Opravka imamo zlasti s skrbmi, ki mučijo mlade, nam gredo na živce, o katerih razmišljamo – od »iskanja« garsonjere, nasilja v razmerju, ljubezni, sobivanja z drugimi, medosebnih odnosov pa do smrti. Skupna so nam zlasti občutja ali razmišljanja o občutjih, ki so velikokrat izražena s kletvicami: »Še nekaj je treba, pizda« ali »Pizda, zamudil bom« in določeno mero vseenosti: »Kdaj bo že tega dneva konec«, »Skoraj bi že obupal«.

Po oblikovni plati najbolj izstopajo zgodbe Jutranja kava, Umazani kot in Vesna. V prvi zgodbi avtorica sproti črta besede, besedne zveze, cele stavke, ki bi jih protagonistka rada povedala na glas, vendar zaradi strahu obmolkne. Nadomešča jih s praznimi frazami, značilnimi za odtujene, celo sovražne odnose. Bralec oziroma bralka se mora tako prilagajati več perspektivam hkrati.

Za drugo zgodbo so značilna pravopisna odstopanja, avtorica se praktično odpove velikim začetnicam na začetku povedi in v lastnih imenih. Meša različne zvrsti jezika, predvsem pogovorne izraze in tujke. Zgodba je zanimiva tudi zaradi naracije, ki kar naprej teče in bralcu oziroma bralki ne dovoli, da bi si predolgo ustvarjal/-a določen vtis, temveč mu s svojo hitrostjo ves čas ponuja nove.

Katarina Kolar se v zgodbi Vesna loti smrti. Žalost ob izgubi ljube osebe poudarja z odstavki, ki so ločeni od glavnega besedila. V njih se ponavlja samo en stavek, in sicer – »Vesna je umrla«. Ob branju imamo vtis, da Vesna vedno znova umira, da se njena smrt ponavlja, kar nas še bolj postavlja v kruto realnost protagonistke.
Sama sem v zgodbi Orehova lupina poskušala s poševno napisanimi kilogrami, ki se neustavljivo kopičijo, poglobiti resnost brezizhodnega položaja protagonistkine prijateljice Verice. Hkrati kilogrami bralca ali bralko vodijo v napačno sklepanje, da bo Verica umrla zaradi debelosti, saj Verica stori samomor.

Skozi zgodbe se do bistva večinoma prebijamo počasi. Vsaj tam, kjer bistvo obstaja. Zgodba Lava Lučka je na primer brez natančno določenega sporočila. Gre za izsek, epizodo iz dneva dveh fantov, ki gledata v hipnotične mehurčke. Daje vtis, da vse malenkosti v našem življenju vendarle niso tako zelo pomembne, vendar zaradi tega niso nič manj del našega življenja kot stvari, ki jim pripisujemo veliko pomembnost.

Antologija, katere namen je postaviti v fokus sodobno slovensko kratko pripoved mladih avtorjev in avtoric ter opozoriti, da jo mladi radi prebiramo in pišemo, je naslovljena po zgodbi Polževi razmisleki, ki jo je napisala Tanja Špes. V njej spremljamo notranji monolog polža, ki je (v svojih razmišljanjih) precej podoben protagonistom in protagonistkam iz drugih zgodb. Ali celo avtorjem in avtoricam omenjenih zgodb. Polž tako pravi: »Marsikaj v mojem življenju me ne moti, ampak marsikaj pa me,« nam pa se njegove težave zdijo nepomembne. Smešno nam je, ko pravi, da bi rad živel v bloku, vendar ne more, ker je prilepljen na hišo. Kdo ve, kolikokrat se tudi ljudje s svojimi skrbmi drug drugemu zdimo smešni? Drugim ponavadi z lahkoto delimo nasvete, sebe s težavo prepričamo, naj se poslušamo in upoštevamo. Marsikdo od nas pa bi lahko zase rekel: »Če pravzaprav dobro pomislim, sem čisto srečen polž, samo včasih se mi zdi, da v življenju prepogosto kar obtičim na enem mestu in se nikamor ne premaknem«.

Zgodbe v antologiji tako odslikavajo svet, v katerem živimo mladi, naša občutja in naše skrbi, predvsem pa naša premišljevanja o vsem skupaj. Pri tem včasih pridemo do podobnih sklepov, spet drugič do različnih. Eni hitreje, drugi počasneje, kar niti ni pomembno, saj se nam »konec koncev […] nikamor ne mudi«.

-Selma Skenderović, urednica antologije

prijava na layer obvestila

prijava na medijska obvestila