Prvi odtis

Odprtje v soboto, 7. 11. 2026 ob 20:00 v Galeriji Layerjeve hiše

Prvi odtis
skupinska razstava avtorjev:
Taja Frešer, Doroteja Horvat, Zala Hrastar, Zarja Ivačič, Tamara Marinček, Maja Modrijan, Nika Očko, Estera Rezar, Roman Rus
Arhiv Tekstilindus: Margareta Vovk Čalič

Kurator: Lovro Ivančić
Vodja projekta: Vita Ivičić
Umetniška vodja: Zala Orel

Mentorji: Arianna Moroder, Alja Horvat, Armando D. Cosmos, Anđela Lukanović Rupprechter, Alenka Marsh 

Razstava predstavlja rezultate večmesečnega mentorskega programa Mini tekstilni inkubator, ki ga je ekipa BIEN razvila z namenom krepitve produkcijskih možnosti in podpore mladim tekstilnim ustvarjalkam in ustvarjalcem na začetku ali ob vračanju na pot razvijanja vzorcev. Izhodišče procesa je bilo raziskovanje tekstilne dediščine in arhivskih vzorcev Gorenjskega muzeja, ki so jih udeleženci skozi terensko raziskovanje, mentorsko delo in eksperimentiranje preoblikovali v osebne interpretacije, sodobne vzorce in prostorske postavitve. Program je povezal znanja s področij tekstilnega oblikovanja, umetnosti in rokodelstva ter udeležencem omogočil razvoj idej od začetnega koncepta do končnega dela.

Tradicija, spomin in sodobne interpretacije

Arhivski tekstilni vzorci Gorenjskega muzeja so izhodišče za raziskovanje, kako se tradicionalni motivi lahko preoblikujejo v sodobne vizualne in prostorske izraze. Doroteja Horvat v delu Svetila raziskuje ritem, ponavljanje in plastenje ornamenta ter ga prenaša v tekstilne objekte, v katerih se vzorec poveže s svetlobo in prostorom. Tamara Marinček v kolekciji Na krilih iz arhivskih motivov ptic in drugih tradicionalnih elementov razvija nove kompozicije za rute, ki dediščino prevajajo v sodoben oblikovalski jezik. Zala Hrastar pa ljudsko cvetlično ornamentiko v cvetličnicah povezuje s podobami razpadajočih sten in starih tapet. S cianotipijo in digitalno manipulacijo ustvarja abstraktne vzorce, v katerih se srečujejo organsko in surovo, romantika in nepopolnost.

Tekstil je hkrati prostor osebnega spomina in domišljije, v katerem se vsakdanji predmeti spreminjajo v nosilce intimnih zgodb. Maja Modrijan v delu Škarje familija izhaja iz podedovanih krojaških škarij, povezanih z več kot petdesetletno družinsko zgodovino, ter skozi njih odpira vprašanja pripadnosti, dela in lastnega izvora. Podobno se Nika Očko v delu Babičin cvetlični vrt vrača k občutku domačnosti, ki ga prepleta z domišljijsko podobo postelje sredi visoke trave, v jutranjem vetru in vonju narave. Med intimnim spominom in telesno izkušnjo se giblje tudi Zarja Ivačič, ki v delu Nostalgija modric podobe modric preoblikuje v tekstilne vzorce. Barve in sledi na telesu postanejo izhodišče za razmislek o izkušnjah, ki ostajajo zapisane v spominu.

Dela izhajajo tudi iz raziskovanja materiala, gibanja in odnosov, ki se vzpostavljajo skozi ponavljanje, preoblikovanje in izgubo nadzora. Roman Rus v delu Konstrukcija pravičnosti skozi delitev vsakdanjega predmeta in njegovo fragmentacijo raziskuje pojem pravičnosti. Razrezani elementi postanejo gradniki novega vzorca, v katerem se vprašanja celote, razlike in skupnega prostora prepletejo v razmislek o odnosih med posameznikom in drugimi. Estera Rezar v delu Rada bi padla / Bojim se pasti izkušnjo skejtanja prevaja v vzorce in prostorsko tekstilno skulpturo, v kateri se ponavljanje gibov, napak in padcev odraža v obrabljenih površinah ter poškodovanih materialih. Taja Frešer v delu Drugi dih raziskuje izrazno moč črnine, razmerja med svetlobo in senco ter napetosti med različnimi teksturami, pri čemer zgodovinske reference prepleta z domišljijo in sodobnim oblikovanjem. 

Posebno mesto na razstavi ima Arhiv Tekstilindus Margarete Vovk Čalič, vzorci nekdanje kranjske tekstilne tovarne, ki v prostor prinaša neposredno sled lokalne industrijske in oblikovalske dediščine. Arhiv razkriva izhodišče, iz katerega se razvijajo nove interpretacije tekstilnega vzorca.

Razstava razkriva, kako se lahko tekstilni vzorec iz arhivskega zapisa ali tradicionalnega ornamenta razvije v samostojno umetniško delo, osebno pripoved ali prostorsko izkušnjo. Udeleženci programa dediščine ne obravnavajo kot nespremenljivega ostanka preteklosti, temveč kot živ vir, ki ga je mogoče ponovno brati, preoblikovati in povezovati s sodobnimi vprašanji telesa, spomina, identitete, odnosov in okolja. V raznolikih materialnih pristopih in končnih delih se vzorec razširi onkraj svoje dekorativne funkcije: postane nosilec pomenov, način razmišljanja in sredstvo za ustvarjanje novih povezav med preteklostjo in sedanjostjo. Mini tekstilni inkubator tako ne predstavlja le rezultatov mentorskega procesa, temveč odpira prostor za razvoj novih avtorskih praks in prihodnjih možnosti sodobne tekstilne umetnosti.

Besedilo: Zala Orel