Anja Musek (SI)

Polsteno delo Vdih je poklon idrijskim rudarjem – posameznikom, ki so vsak dan znova tvegali življenje za delo v temačnih rovih. Pet stoletij so v Idriji kopali živo srebro. Vsako jutro so se zbrali v prizivnici, kjer so jih zabeležili s številko na kovinski tablici. Ob koncu izmene so številko vrnili – tisti, ki so se vrnili. »Srečno« je pisalo nad vhodom v rov.

V prostoru lebdeče polstene forme, ki visijo na nitkah, ponazarjajo krhkost in ranljivost rudarjevih življenj. V teh volnenih strukturah je ujeta njihova vsakdanja izpostavljenost tveganju, bolečini in nevidnemu delovanju strupene rude. Vsaka forma je kot kokon – zaščita in hkrati simbol napetosti med življenjem in smrtjo. Nekateri kokoni so »prižgani«, kot plameni, ki še vedno gorijo. Drugi ostajajo temni – tihi spomin na tiste, ki se niso več vrnili na površje, ki niso nikoli več vdihnili svežega zraka.

Vdih ni le odmev preteklosti, temveč tudi refleksija o vrednosti človeškega življenja – o telesnem spominu, ki se vtisne v prostor in materijo.

Predstavljajmo si tisti trenutek, ko se je rudar po dolgem, napornem dnevu kopanja vrnil iz rova in vdihnil – previdno, počasi in globoko - zrak, ki ga ne ovija prah rude, temveč diši po življenju.

Vdih.