Et in atrium ego (2025)

Socrealistična zasnova stavbe Mestne občine Nova Gorica, ki predstavlja novo metropolo, zgrajeno na nekdanji nekropoli, je slogovno povezana s prostorom Mediterana. V njenem drobovju se skriva arhitekturna zanimivost – s pergolo obdan kamnit atrij. Preveva ga klasicistična idiličnost, neverjetna lepota, a tudi v njej že klije zametek minljivosti, memento mori.

Iz temotnega zavetja ozelenjene pergole se z vseh strani odpirajo pogledi v razsvetljeno votlost monumentalne ladje atrija. Bistvo arhitekturne zasnove atrija je ravno ta svetlobni in prostorski obrat iz teme v svetlobo, iz zastrtega v svobodo. Svetlobni sij od zgoraj prodre v globino atrija. Obliko njegovega snopa opazujemo od strani. Detajle, ki lebdijo pred našimi očmi, jasno vidimo, a pogled skozi zračne plasti v notranjost pogreznjene prostornine vse bolj bledi.

Ta sublimen prehod, virtuozno ga pooseblja lazurno slikarstvo, ki z neverjetno tankimi nanosi oljne barve materialno ustvari globinsko žarenje slike, postane izhodišče zasnove tekstilne umestitve. Lazurne nanose v prostorski umetniški intervenciji nadomestijo subtilno vidne plasti tekstila, ki jih nanizamo vzdolž celega volumna atrija. Njihova medsebojna povezanost, plast za plastjo, guba čez gubo gradi valovanje, ki prodira preko tekstila samega. Svetloba prodira skozi njih, zrak jim daje gibljivost, njihova prizemljenost je povezana s kamnom in kovino. Plastenje njih ustvarja kasetiran prostorski vtis, ki pa ga je zob časa že načel.

Avtorji:
Nika Batista je interdisciplinarna umetnica, ki nenehno išče ekvilibrij med vizualizacijo neoprijemljivega in izraženo performativnostjo njenega notranjega dojemanja. Mateja Golež sledi ritmu naravnega in umetnega kamna, kjer se v stiku s kamnino najbolj približa procesu njenega nastajanja. Lovro Ivančić na presečišču vizualnih izrazov raziskuje materiale in njihove lastnosti ter gradi kompozite skozi kontraste. Marija Jenko izhaja iz svojega večplastnega poklica, ki je splet arhitekturne, likovne in tekstilne umetnosti. Maruša Kranjc raziskuje odnos med estetiko in funkcionalnostjo. S svojim delom nenehno lovi ravnovesje med umetnostjo in oblikovanjem. Alenka More raziskuje surove popolnosti teles. Oblikovanje oblačil je doživljanje oblečenosti, t.j. odnosa med telesom in oblačilom s psihološkega in sociološkega vidika.