Eta Sadar Breznik (SI)

Razstava “Ujeti vihar” v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica povezuje raznolik izbor del ene najpomembnejših umetnic slovenske tekstilno-umetniške scene.

Etini tekstili pripovedujejo zgodbo o ujetem trenutku, ki ga s tkanjem uspešno zapisuje v vizualni jezik svojih umetniških dosežkov. Barvna in oblikovna skladnost odražata kompozicije z izrazito atmosferično identiteto, ki spominja na naravne pojave. Njihov cilj je pritegniti in popeljati obiskovalca v fantastični svet domišljije, svet onkraj naše vsakdanjosti. Umetnica ta svet gradi že od otroštva, saj ji sanje in ideje skozi celotno ustvarjanje privrejo na dan kot neizčrpen vir navdiha. Interpretacije njenih del so brezštevilne; vedno nas na nekaj spominjajo, vendar pustijo prostor vsakemu opazovalcu, da ustvari svojo lastno podobo tistega, kar vidi.

Tekstilna dela pripovedujejo zgodbo o času, ki je potreben, da neštete prepletke osnove in votka na tkalskih statvah dobijo svojo končno obliko. Prav to gibanje skozi čas, ki ga je težko ujeti in razumeti, pa je v Etinem delu vseeno tako razločno. Morda je najbolj očitno v oblikah, ki s svojo dinamiko ustvarjajo občutek gibanja.

Tekstilne prakse ne bi obstajale brez načrtovanja, ki je v Etinem delu zelo jasno skozi njeno razmišljanje o prostoru, dimenzijah, tehnikah in podobnem. Tkanje danes razumemo kot zapleten proces in predhodnika programiranju, kar je uspešno zaključila tudi prva programerka Ada Lovelace. To govori o kompleksnosti tkalske prakse ter trudu, motivaciji in potrpežljivosti, potrebnih za ustvarjanje ročno tkane tapiserije. Ta zapleten logični pristop k ustvarjanju se navidezno postavlja nasproti orodju, ki ga Eta spretno uporablja v svojem procesu – intuiciji.

S čustveno nabitim pristopom umetnica izbira barve in materiale, s katerimi njene tapiserije postajajo avtentične in iskrene, kar jih dela še bolj privlačne. V njih je nekaj prvinskega, bistvenega. Lebdijo, svetijo se, so prosojne. Spominjajo nas na sipine peska v puščavi, morske valove, oblake ter nihanje zlatih polj sladkorne pese v cvetu na vetru. So tok zraka in morja, let ptic in jate rib ter vse drugo, kar si lahko zamislimo – ali pa tudi ne – iz svoje pozicije obstoja, narava pa nam vse to subtilno ponuja kot scenografijo naše vsakdanjosti. Eta te pojave spretno prevaja v edinstven produkt, ki vedno suvereno zavzame volumen razstavnih prostorov in zagotavlja atmosferski učinek, kjer kontekst ni potreben. V njenih poznejših delih je ta pristop še jasnejši, sporočila del so robustnejša in trdnejša, kot da s svojo napetostjo nasprotujejo oblikam, v katere so postavljeni. S tem je njihova zamrznitev v gibanju skozi čas še bolj nedvoumna.

Netipično za arhitektko, ki bi morda razmišljala o tekstilu kot o dekorativnem ali funkcionalnem elementu notranjosti, tekstilu daje primarni pomen in ga razume skulpturalno, bolj usmerjeno k izkušnji opazovalca. Čeprav so tanki in prosojni, Etini tekstili skorajda kot gradbeni elementi ustvarjajo svoj prostor neodvisno od tistega, v katerem se nahajajo. To jim služi zgolj kot ozadje, nekakšna scenografija.

Organsko razpršena prostorska kompozicija Etinih tekstilij nasprotuje monumentalnemu in sterilnemu volumnu belega valja utilitarnega prostora gledališča. Vzbuja občutek naravne intervencije in dinamike, ki bi se lahko samodejno razpršila po belem volumnu. Dodaja mu živahnost in toplino, ki se zdita, kot da sta se stopili v prevelikem formatu. Kljub svoji velikosti Etine tapiserije prostor gledališča zapolnijo na povsem drugačen način, kot sprva pričakujemo. V nenehni igri med seboj, skozi oči opazovalca, ki med gibanjem po prostoru spreminja svojo perspektivo, tekstili zavzamejo volumen, navidezno gibajoč se po spiralni poti. Kot mešanje vodnih tokov se tekstilni elementi prepletajo med seboj in ustvarjajo dinamične podobe, ki jih še dodatno poudarja njihova prosojnost.

Tekstilje horizontalno presekajo prostor rotunde in ustvarijo podobo vodne gladine, ki se je nabrala v navideznem vodnjaku. Voda v njem ni mirna, temveč je zaradi hitrosti gibanja ustvarila vrtinec, ki odpira pot pogleda proti višini prostora, kjer se nahaja steklena kupola. Ta stožčasta oblika, ki je vpisana v valj, hkrati predstavlja izhodiščno točko spiralne poti, ki tekstilne elemente spušča proti opazovalcu. Na tem mestu je vidna dinamična igra Etinih tekstilnih elementov – metuljev, ki jih je tok potegnil proti notranjosti. Pogled navzgor nam razkriva novo vizuro – strop, podoben mehanskemu elementu, kot motor, v katerega se v gibanju ujame tujek. Kupola je tudi vir naravne svetlobe, ki osvetljuje pot do geometrijske globine prostora. V nasprotju s krogom, ki je prav tako dinamičen, spirala nima svojega konca – je v stalnem gibanju. Take so na videz tudi Etine tapiserije, čeprav delujejo zelo statično. Njihova prosojnost, sence, sloji in grafično izrazit jezik pustijo vtis aktivnosti – gibanja.

Razstava povezuje tri nasprotja: geometrijo mehča naravna organskost, intuicijo dopolnjuje logika programa, neobvladljivo postane spet obvladano.

Ali je mogoče ujeti čas, trenutek ali naravni pojav? Vsekakor je mogoče odtavati v mislih, se spomniti doživetega ali si zamisliti tisto, česar še nismo izkusili. In ali ni to tisto, kar ustvarja uspešno prakso – spodbujanje k razmišljanju?

Etina zgodba danes govori o delu in predanosti, drugačnih interesih, uživanju, spoštovanju, zaupanju, razumevanju, partnerstvu, podpori in dopolnjevanju. Odrasla je ob očetu, ki se je poklicno ukvarjal s tekstilno industrijo. Priskrbel ji je prvi tkalski stroj, ki se ga je naučila uporabljati v svoji dekliški sobi, kar je pomenilo začetek njenega ustvarjalnega izraza po odločitvi, da opusti arhitekturo kot izbrano karierno pot. Temu je pripomogla tudi selitev na Akademijo v poljski Lodž, od takrat pa aktivno sodeluje na domači in svetovni tekstilni sceni. Njena predanost in želja po izražanju ter delu sta prinesli edinstven podpis, ki ga je enostavno prepoznati in si ga zapomniti. Takšen izraz je mogoč le kot produkt iskrene želje po ustvarjanju in intuitivnem predajanju lastnim ambicijam.

Svojo pot, čeprav bi se, kot tudi za vsako drugo, lahko reklo, da je bila težka, zdaj predstavlja kot lahkotno in polno optimizma. Kot pravi: “Samo naprej razmišljam, nikoli nazaj.” Verjetno je mogoče tako gledati na življenje, vendar pa kontekst nedvomno naredi razliko v položajih, v katerih se znajdemo. Etina realnost je, da ima življenjskega partnerja Uroša, očeta njene ljubljene hčere Špele ter dedka oboževanih vnukov Anžeta in Ajde, s katerim od mladih dni deli ideje, ki jih brezpogojno razume, ji pomaga doseči želene cilje ter predstavlja večno moralno in vso drugo podporo, ki si jo lahko želi.

Morda je ta retrospektivna razstava pravzaprav zgodba o ljubezni – do sebe in drugih, do gibanja in raziskovanja, do materiala in izražanja ter do narave!