Lili Panjtar (SI)

ZRAK je brez barve, vonja in okusa, je neviden. Je kompozicija plinov, ki sestavlja ozračje Zemlje in tvori njeno atmosfero. Kisik v zraku je vitalnega pomena za vsa živa bitja. Sestava zraka se z višino spreminja, na višjih mestih je zrak redkejši. Z naraščajočo globino je oskrba z zrakom otežena.

Raziskujem težaško delo idrijskih rudarjev globoko pod površjem, v vlažnih, temnih, nevarnih rudniških rovih. Kako surovo - preživeti domala celo svoje življenje v globoki črnini rovov, v pomanjkanju zraka – biti izpostavljen surovim razmeram in materialom – imeti srečo pri kopanju rude in istočasno nesrečo, ko te živo srebro počasi zastruplja. Pustiti mladost v rovih in nikdar vedeti, kaj ti prinaša dan – prideš spet gor, na zrak? Ali pa za vedno ostaneš v črnini?  Iščem kontraste in vzporednice – zgoraj/spodaj, svetloba/tema, na zraku/ v pomanjkanju zraka.

Globoko v idrijskih rovih so kopali tudi cinabaritno rudo. Spominja me na rjo, ki nastane v procesu korozije železa, ko je le-to izpostavljeno zunanjim vplivom. S pomočjo kisika / oksidacije in vlage dobim trajno barvo, ki na surovi jadrovini za vedno pusti sledi. Kot jama na rudarju. Čutim globoko spoštovanje do teh mož, ki so se že kot dečki spuščali v jamo. V temo. V črnino.