Mateja Fajt (SI)

Zgodba o svilogojstvu na Goriškem odraža širšo sliko modne industrije: odtujenost od proizvodnega procesa in končnega izdelka, fizična oddaljenost od modne in tekstilne proizvodnje ter prehod od ustvarjalca k potrošniku. /.../

Nova sintetična vlakna so nadomestila svilo; kmetje so si začeli služiti kruh v tovarnah; kmetije so posekale murvine nasade in se raje odločile za vinograde in sadovnjake. To je močno spremenilo podobo kulturne krajine (Ipavec, 2008, str. 51). V Sloveniji se svilogojstvo pojavlja zgolj kot butična vrednost za turistične ali izobraževalne namene v obliki Baudrillardove simulacije (1999). Svilogojstvo vztraja le še kot performativna, diskurzivna praksa v obliki zgodbe. Odsotnost ekonomskega cilja nadomešča zgodba oziroma natančneje: zgodba o teritoriju postaja ekonomski cilj kot diskurzivna praksa sodobnega turizma. Zgodba prodaja več kot dobrina sama. Premik od proizvodnje k simulaciji, preobrazba svilogojstva iz materialne prakse v turistično pripoved nazorno kaže, kako kapitalizem izkorišča ne le fizične vire, ampak tudi kulturni spomin. Še več, sodobno vztrajanje svilogojstva kot zgolj pripovedne prakse razkriva, kako kapitalizem še naprej izkorišča naravo, tudi tam, kjer materialne proizvodnje ni več.