Silva Horvat (SI)

Navdih za delo Zračenje sega v otroštvo, je spomin na mojo mamo.
Vsako pomlad je na vrtu ob hiši med dve drevesi napela vrv za perilo, nanjo pa smo iz omar obesili vsa zimska oblačila – predvsem volnene plašče, jakne in druga oblačila, ki jih ni bilo dovoljeno prati. Zrak in veter jih je čez dan prezračil, osvežil ter jim vdahnili vonj pomladi in svežine.

Na ta prizor sem se spomnila ob vstopu v stavbo ob Jožefovem jašku – v prostor, kjer so rudarji na kavlje obešali svoja oblačila in jih nato dvignili pod strop. Tam še danes visijo nekateri deli njihove garderobe – tiha priča preteklosti.

Vsi moji predstavljeni eksponati so ročno tkani iz volne in predstavljajo zapise določenega časa – segajo v obdobje med letoma 1980 in 1990. Zato lahko upravičeno trdim, da so dokaz trajnosti, ohranjenosti in uporabnosti – temeljijo na spoštovanju tradicije, ljudske motivike in hkrati sledijo sodobnemu izrazu.

So brezčasni – in hkrati povsem aktualni.