Prelomi

Samostojne razstave in postavitve, Layerjeva hiša, Medprostor in ulica |

Anna Rosa Tomšič Jacobs: Zavest pokrajine 

Anka Kočevar: Ilustracije dreves

Lucija Rosc: Igre

Hana Černivec: Smeti

William Blomstedt: Kartice za novo karanteno 

Ko na ulici pred Layerjevo hišo zremo v povečane kolaže iz prešanih rastlinskih listov, ki nas nagovarjajo kot opomnik, kako vseskozi zaprtih oči zremo v okolje, ki ga imamo, se vprašajmo: “Sem kdaj v resnici videl še kaj lepšega od tega, kar je ustvarila narava?”. Tudi mi smo neločljiv del pokrajine, v kateri živimo. Smo njena zavest. Kolaži iz rastlinskih listov in lubja so skupinsko delo Narave in Človeka, Anne Rose Tomšič Jacobs. 

Mojstrsko detajlirane ilustracije dveh naravnih okolij, mešanega gozda in kraške jame, svetlega in temnega, neokrnjenega in hudo onesnaženega, Anka Kočevar prikaže na originalnih ilustracijah za basen Izgubljeni slamnik. Naravni pojavi, kot so toplota sonca, veter, hlad in tema, se prelijejo v gledalčeve občutke. Subtilno pestrost in neurejenost ter hkrati krhkost sveta zaznavamo kot prostor, ki ga človek ne bi smel nikoli najti. 

Kontrasti domačega in tujega, naravnega in umetnega, preteklega in sedanjega se z igrivimi podobami v privlačnih živih barvah bahajo z objektov in fotografij Lucije Rosc. Stara šara, zbirateljski praholovci in nostalgični primerki dobijo novo obliko. Zgrajeni v dinamične abstraktne kompozicije se umikajo sentimentalni dimenziji generacije, ki si jih je lastila. Z novim pozitivnim nabojem postanejo neprecenljivi spominki.

Razmislek o smeteh je prisoten ob delih, polnih detajlov, nasičenosti in tekstur, ki v skoraj abstraktnih prizorih temeljijo na estetiki grdega. Hana Černivec poišče karakter smeti, ki skozi umazanijo, razpad in izmaličenost pripoveduje zgodbe. Te so tesnobne in melanholične, v njih propad, obup in zavrženost pripovedujejo kratke minljive pesmi. Kot odvržen cigaret so; ko jih je na kupu več, so kot vizualna kakofonija.

Ko se je nekega dne v marcu 2020 vse zaprlo in ustavilo, so poštni uslužbenci nadaljevali s svojim delom in po svetu prenašali kolaže Williama Blomstedta. Pošiljal jih je prijateljem in družinskih članom ter jim, prepričan, da je prišla nova doba papirnate pošte, sporočal, še vedno smo tu, v vsem smo skupaj. Prostorske in časovne razdalje ter njihova relativnost v prelomnih trenutkih se bere v Karticah za novo karanteno.