PROGRAM BIEN 2025

Predavanje arhitekta Janka Rožiča z naslovom Nova Gorica, Gorica in Solkan – prostor prostosti.

Predavanje poteka v sklopu aktivnosti ob umetniški intervenciji Et in atrium ego, ki je postavljena v Atriju MONG. Avtorji: Nika Batista, Mateja Golež, Lovro Ivančić, Marija Jenko, Maruša Kranjc, Alenka More

Prostor v slovenščini ni določen z mejo, plotom ali zidom — bistvo prostora, kakor govori že beseda sama, je prostost. Prostorski vpogled pokaže, da celo večplastne stvari, ki niso enostavne, lahko ostanejo preproste in postanejo spet proste.

Arhitekt, urbanist in esejist Janko Rožič bo predstavil posebne poglede in vpoglede na arhitekturo in naravo Nove Gorice, Gorice in Solkana z okolico. Ni naključje, da so najstarejše sledi predzgodovinske, poznorimske in srednjeveške poselitve na tem izjemnem prostoru, kjer se reka Soča, Gregorčičeva »bistra hči planin«, vedno znova sooča s plodno ravnico. Mnogi nekje tukaj še vedno iščejo tudi legendarno Norejo, mediteransko središče slavnega Norika. Prvič se Solkan in Gorica omenjata v listinah Otona III. že davnega leta 1001, poleg Škofje Loke sta se naselji vpisali v zgodovino že v času otonske renesanse. Od Rimskega limesa do železne zavese, od antike do moderne je bila v tem prostoru še posebej izrazita tudi meja. S soško fronto se je v prvi svetovni vojni tu odprla ena najbolj krvavih ran sveta, ki se tudi po drugi svetovni vojni ni povsem zacelila, saj se je podobno kot v Berlinu vsaj na začetku tudi tukaj Evropa delila na Vzhod in Zahod.

Danes, ko se spet trese svet na meji Evrope, je ključno, da se tu na temeljih antične in moderne civilizacijske ločnice umirimo in umerimo na prostor in njegovo prostost, kajti vpogled v stvarni prostor pokaže, da meja podobno kot v naravi ni ločnica, temveč vez. Horizont hribov in gora, obala morja, breg reke, koža telesa, opna celice — kot vse naravne meje vsebujejo bogastvo razlik in se povezujejo skozi oba pola istega polja. Ne virtualni, le stvarni prostor je varni prostor, ki lahko sprosti, šele stik s celoto zares zaceli. Preverimo, kako je Plečnikov učenec Ravnikar uglaševal Novo Gorico in poglejmo, kako celovito so stari mojstri umirili in umerili vpogled z Mirna, v času, ko spet postaja jasno, kako ključna vrednota je mir.

Skozi najsodobnejša spoznanja prostorske stroke se bomo dotaknili najstarejše modrosti umeščanja v prostor, ki so jo naši predniki s starimi mojstri skozi prostorske principe ves čas uglaševali z naravo. Niso oglaševali, temveč uglaševali, zato sledovi njihovega dela stojijo že stoletja in pričajo, da vsepovsod obstajajo sledi, skozi katere je skoraj vsak korak v prostoru prost, usmerjen in umerjen, podobno kot misel, ki odstira smisel.