Kdo so ljudje, ki še znajo brati znamenja narave, poznajo zdravilno moč rastlin in prenašajo znanje iz roda v rod? To so tisti, ki znajo prisluhniti vetru, spoštujejo moč ognja in živijo v sožitju z ritmi narave – da nas opomnijo na spoštovanje do tistega, kar potrebuje čas, in na znanje, vtisnjeno v telo in dušo. Razvijanje umetniške izkušnje, ki vključuje osebne odnose, medgeneracijsko izmenjavo izkušenj, odkrivanje materialov in spoznavanje krajev na način, ki spodbuja in izpostavlja ekološko-odnosne vidike, je bilo v osrčju umetniške rezidence Patrícia Geraldes, ki je v Kranju s sinom Santiagom živela maja 2025.
Patrícia Geraldes zbira zgodbe, spomine in obrede ter črpa iz empiričnega znanja, rokodelskih veščin in običajev – preprostih dejanj deljenja, vztrajnosti in modrosti. Prizadeva si za ponovno vzpostavitev starodavne povezanosti med človekom in naravo, ob tem pa razvija intimnost z naravnimi materiali in priklicuje občutek prednikov ter trajnosti. Uporablja volno, lan, vrbove šibe in najdene predmete iz gozdov, gora in obal. Privlačijo jo prakse, ki temeljijo na harmoniji, skrbi in spoštovanju – med posamezniki, skupnostmi in ekosistemi – in zavrača predstavo o Zemlji kot neomejenem viru.
Patrícia Geraldes živi in dela v Portu ter je diplomirala iz slikarstva na Fakulteti za likovno umetnost v Portu (FBAUP). Poleg osebnega raziskovanja razvija umetniške rezidence. Je soustanoviteljica kolektiva CampaNice, neodvisnega ustvarjalnega in programskega prostora v Portu, ter umetniška direktorica portugalskega rezidenčnega projekta Encontros da Primavera, antropologija, sodobna umetnost in teritorij v Picoteju.
Rezidenco je podprl Evropski festivalski sklad za vzhajajoče umetnike (EFFEA), pobuda Evropskega združenja festivalov (EFA), ki jo sofinancira Evropska unija
Partnerski festivali: Contextile Portugal, Biennale of Western Balkans Greece, Linen Biennial of Northern Ireland
Zahvala: Layerjeva hiša, Gorenjski muzej, Davorina Čebular in Lanene ženske, Kreativnice Škofja Loka, Rokodelski center Škofja Loka, Vita Ivičič
foto: Maša Pirc